Že v preteklosti so frizijski konji izstopali s svojim elegantnim korakom, ki so ga ohranili vse do danes.

Frizijski konji so vedno črni. Črna je namreč edina priznana barva te pasme, lahko pa variira od zelo temno rjave, črno rjave in bleščeče črne. Belih lis frizijci po telesu nimajo, dovoljena je le bela lisa na čelu. Sicer pasma in rod frizijskih konj priznavata tudi rjavo barvo, vendar si nihče posebej ne prizadeva, da bi jih v tej barvi tudi gojil.

Nastal je v Virginiji prav s križanjem arabskih, barberskih in turških žrebcev z angleškimi polnokrvnimi kobilami. Ena od prvih pasem športnih konj, vzgojena v S. Ameriki (leta 1665), je pasma quarter horse. Ti konji dosežejo na kratkih razdaljah velike hitrosti, celo do 70 km/h. Od tod prihaja tudi njihovo ime ” konji za četrt milje”. S prihodom angleškega polnokrvnega konja na dirke je bil ta konj zapostavljen, ameriško društvo za pasmo quarter horse ustanovljeno leta 1940, pa je ponovno povečalo zanimanje za tega konja.

Če so bile ostale pasme ameriških konj namenjene predvsem zabavi množic in ljubiteljskemu jahanju, je bil quarter horse nekaj stoletij gonilna sila ameriškega gospodarstva. S prvimi pionirji se je premikal na zahod, delal na poljih in rabil za prevoze.

To so konji močnega, kvadratnega tipa arabskega polnokrvnega konja. Majhna glava kaže na velik delež orientalnih žrebcev, postavitev vratu mu omogoča neovirano dihanje pri hitrem gibanju, srednje izražen dolg viher pa skupaj z nizko posajenimi rameni pomaga obdržati sedlo v pravilnem položaju. Ima globoke prsi in kratek hrbet, križ, ki je kratek, a močan se resda pogosto zdi previsok, a je to največkrat le posledica zelo razvitega križnega mišičja. Stoja nog je normalna, zadnje noge ima postavljene precej pod telo, kar mu skupaj z ne preveč spektakularnimi hodi omogoča veliko gibljivosti pri vrtenju, hitrem ustavljanju in pospeševanju. Visok je 142 – 160 cm, najpogostejši pa so lisjaki.

Zanimivost: Pogosto ima tako imenovani občutek za kravo, ”cow sense“, ki je potreben, da izloči posamezno goved iz črede.

Andaluzijci imajo posebno mesto med obstoječimi čistokrvnimi konji na svetu- so elegantni, lahki, hitri in dostojni konji.Imajo edinstveno zgodovino, z njihovo pomočjo so bile pridobljene številne zgodovinske bitke. Andaluzijsko pasmo konj danes rejci cenijo zaradi prilagodljive narave in odlične sposobnosti treniranja.

Španski, ali iberijski konj je bil Rimljanom dobro znan kot vrhunski bojevnik zaradi svoje moči in okretnosti. Obe lastnosti so izkoristili pod sedlom in v kočiji. Julijski Cezar je o ‘plemenitih stenah Hispanije’ pisal v ‘De Bello Gallico’.
Andaluzijski konj je prednik številnih modernih pasem, na primer Ameriških konj, Frizijcev,itd… Pasma lipicanca je skoraj v celoti španske krvi. Španska jahalna šola v Avstriji, ki so jo tako poimenovali po španskih konjih, ki jih je uporabljala, je leta 1968 uvozila štiriletnega žrebca kartuzijanske linije Andaluzijcev, da bi pomladila sedanjo linijo lipicancev v Avstriji.

Čeprav se izraz andaluzijski v številnih državah uporablja za označevanje španskega konja; to lahko verjetno pripišemo dejstvu, da je bila Andaluzija eno glavnih področij za vzrejo. V Španiji se Andaluzijci imenujejo Pura Raza Espanola (PRE), kar pomeni čista španska rasa.

Priljubljenost andaluzijskega konja se hitro povečuje. Konjeniki po vsem svetu odkrivajo lastnosti, ki so nekoč Andaluzijca postale najbolj iskanega konja na svetu; moč, okretnost, lepota, ponos in poslušnost.